Tema: Vidra na Koroškem

»Stara je bila pet in pol ali šest tednov. Najprej smo jo hranili z mlekom, takrat še ni imela strahu pred ljudmi.«

»Je zelo vitalna, plen zgrabi, se potopi, ga nese, gre na kopno in ga požre.«

»Živali, ki pridejo k nam, so po navadi na robu in potrebujejo oskrbo oziroma damo ji tista tla, da lahko znova živijo. Z njimi imamo minimalni stik, tako da se ne navadijo na ljudi. To pomeni, da ostanejo svojske, take kot so v naravi. One v resnici človeka ne potrebujejo.«

»Srečno, mala!«

»Srečen, ker smo jo izpustili, in eno veliko upanje, da ji uspe!«